Deseti maj, Prilipe pri Brežicah — državno prvenstvo v motokrosu. Motorji so eden za drugim vozili čez progo, prah se je dvigal za vsakim kolesom, v zraku je bilo čutiti gorivo. Iz tistega dne je nastalo 221 fotografij, kar samo po sebi pove, koliko se je na progi dogajalo.
Dan je bil poln vožnje, prahu in čakanja na pravi trenutek. Fotografiral sem dirkače v polnem teku, pri hitrosti, ki ji oko komaj sledi. Najbolj me je pritegnila tista sekunda pred pristankom in takoj po njem, ko se v delčku časa odloči, ali bo dirkač obdržal ravnotežje ali ne.
01
Kako sem fotografiral
Pri motokrosu je največji izziv slediti hitrosti — dirkači se premikajo tako hitro, da jih je treba loviti skozi iskalo brez premora. Nikon Z6III mi je omogočal dovolj hiter zaklop in sledenje motivu, ne da bi ob tem izgubil ostrino na najhitrejših delih proge.
Največ pozornosti sem namenil skokom — tistemu delčku sekunde pred pristankom in takoj po njem. To je trenutek, ki traja komaj toliko, da ga ujameš, če si pravočasno na pravem mestu ob progi, s prstom na sprožilcu in pogledom, uprtim v točko, kjer motor pristane.
Ritem dneva se je ves čas ponavljal — vožnja, prah, skok, pristanek, spet vožnja. Po nekaj krogih dobiš občutek, kje na progi se kaj zgodi, in potem čakaš, da se prizor ponovi na mestu, kjer stojiš. Tako se da iz istega ovinka ali skoka ujeti več različnih trenutkov.
